Kot usoda Njegove oči so kot usoda, z ničimer jih ne morem odvrniti: ne z grobostjo, ne z dobroto, ne s poštenostjo, ne s prevaro, še s prijateljstvom ne. Za njimi grem kot ovca za, ne vprašam, koliko nas gre, kam gremo, zakaj gremo moram iti, da skočim za njimi čez steno, ali da se iz mene rodijo druge take oči.
Stegni roko Stegni roko in privzdigni moje prsi do svojih ust željna sem tvojih poljubov.