»Za božjo voljo, ugasn Prismodeta!« je vpila mama, jaz pa, kot pribit, vrtel sem Še pomahal ni z roko, ki jo (ko šli smo s Svete jaz, oče in bratranec) je non-stop bratranec pel, ponavljajoč refrene. A vendar Še pomahal ni z roko mi ni vrníla, kar sem izgubil, ob njej mi ni bilo nič manj hudo; kljub tému, da na glas sem jo navil in upal, da se vrnil bo z izleta, sem se prebujal v jutra brez očeta.