In tvoj obraz, svež, še jutránji, z vlaka prikaže se v podhodu med ljudmi. Kot vsako jutro k meni prikoraka in preden se zavem, toasta več ni. In vsako jutro znova misel uhaja v tista ljubljanska, ki so že minila, ko si okoli sedmih pozvonila in vprašala me: še imaš kaj čaja?