Vsak dan cel kup ljudi ta ples počne in ‚ZGODOVINI’ poči pikico na i; a vse to primerjave ne zdrži z življenjem, ki se čudežno začne, ko se na Lavi jutro naredi.
Ko se na Lavi jutro naredi pobašem torbo (s kapo; ker je mraz, čeprav prav nenavaden za ta čas), bundo (ker zunaj kaže minus tri) in grem po nosu Dečkove, desno zavijem, na Čopovi pri Gutenbergu cesto prečkam, in tiri pred menoj (zopet bo rdeča) razveselim se: fajn, se lahk vsaj spočijem, nato pa kar naravnost in na levo in vzdolž po Masarykovem nabrežju, mimo Splavarja v rahlem zgodnjem dežju, mimo Zaljubljencev, ki obvladata zadevo pobronjena objemata se zvesto... Še čist en čink na levo, pa sem v mestu.