Ko se nocoj bom spet pokril čez glavo in ugasnil glasbo, dal blazino stran, pokrižal se, in, že napol brljavo Gospodu rekel: Ti za dan, bo moj obstoj do jutra spet vprašljiv, če ne že nemogoč. Precej zabavna reč. V nekakšno ontološko pavzo se bom skril in me ne bo.