Mar nisi zdaj zgolj prhek prah spomina, med sence zakopana zgodovina, nekaj, kar me že dolgo več ne bega? A kaže, da kot mrki utopljenec iz tiste pesmi Puškína trkaš mi zdaj na okno, zdaj na dver srca. Nevihtna noč te v mojo nótranjost prižene in kar je prej bilo pozabljena davnina, postane zdaj spet Luč.