In vmesni čas je mislil, kar je mislil in sploh ni važno, kaj si misli zdaj. In ceste, ki sva skupaj jih preštela, vonj kilometrov, ki so mimo šli, čudaške babe, ki sva jim verjela, bronaste kaplje iz kiklopskih oči preteklosti, ki morala je biti, a je prodala svoje enciklopedije in šla, kot slišal sem, peš na Tahiti vse to so zdaj bežne periferije sedanjosti, ki pravkar daje v ler in menja c-mol v C-, mon frère... Sonet zame Od pisanja ne bom obogatel, a tu pa tam imam za napolitanke.