Ker je zdaj pač najboljši trenutek za to, jo tule objavljam v celoti (če že nič drugega, lahko z njo dokažem, da tu pa tam napišem tudi kakšno balado, ki je v teh časih izumirajoča zvrst poezije): Vječkrat rad grem mim Splavarja. Un dan sm šou, sm v mestu pústu vječ gnarja, pa sm si reku: de se ohladim, grem tódle črez domou. Sm se ustavu in po bronast nuogi udaru kip in se zarježu: ej, Splavar, si ti jen prou tip!