Ko ga je naredil, je najprej gledal v nasprotni smeri toka Savinje, se pravi proti zahodu, pa so ga potem obrnili; o njem sem svojčas napisal celo pesem v »celjščini« in si v njej izmislil precej grozljivo usodo tega moža. Ker je zdaj pač najboljši trenutek za to, jo tule objavljam v celoti (če že nič drugega, lahko z njo dokažem, da tu pa tam napišem tudi kakšno balado, ki je v teh časih izumirajoča zvrst poezije): Vječkrat rad grem mim Splavarja. Un dan sm šou, sm v mestu pústu vječ gnarja, pa sm si reku: de se ohladim, grem tódle črez domou.