Zalivati šumne gozdove, cvetoče, valove prelivati v soncu bilo mu ni dano Razlil se je v biserih v črne, odljudne prepade, ustvaril med njimi si pravljično lepo dvorano... Obmolknili v kapljah teh ptičic srebrni so glasi, zbledele v njih zvezde in rožnate zarje jutranje umrle in okamenele počasi, počasi srca so mladostne vesele in žalostne sanje... Če morda nekoč vedoželjni se napoti in z lučjo svetlečo razišče te skalnate stene oko se strmeče zazre v te kapnike ledene srce se zgrozi mu ob njihovi mrtvi krasoti.