Droben škrjanček se dviga v višine; tak je, kot kepica rjave prsti, ki se potaplja v nebesne modrine; mlademu jutru v pozdrav žvrgoli. Lilija razliva vonjavo nežno kot dih neba, sladko kot med k soncu dviguje brezmadežno glavo, krona ponosna cvetočih je gred. Teče studenček čez pisane trate jaz nad vijugasto strugo slonim, v čašo prestrezam si kapljice zlate, drobcene bisere vanjo lovim.