Vsak dan po stezi sem mimo tolmuna mirno, veselo hodila tedaj, ko ga obsevala bleda je luna, ko ga ožarjal je sonca sijaj. Ko so nevihte nad gozdom divjale ležal tolmun ves teman je in tih; kaplje deževne so v njem šepetale splaval iz njega bolesten je vzdih... Nikdar vznemirjali niso vetrovi drzni pokoja njegovih globin kadar sem mimo šla, spali valovi so kakor mrtveci v noči temin.