Jaz pa bom šla na samotne grobove njim posvečen je spev žalostni moj! Vsak dan po stezi sem mimo tolmuna mirno, veselo hodila tedaj, ko ga obsevala bleda je luna, ko ga ožarjal je sonca sijaj. Ko so nevihte nad gozdom divjale ležal tolmun ves teman je in tih; kaplje deževne so v njem šepetale splaval iz njega bolesten je vzdih...