Slovo od polja (1915) O zeleneče ti polje, ti moje zlato, moje vse! Naj te še zadnjikrat pozdravim, še enkrat naj se te nazrem, še enkrat, preden daleč grem in tebe samo tu ostavim. Pa kdo preorje te, opleje, kdo z zlatim zrnjem te poseje, kdo ti bo zvesto drugoval: vse dni se nad razori sklanjal in vse noči o tebi sanjal in s tabo vriskal, žaloval?