Ti, ki so v srcih te sužnji nosili, ti, ki tlačani so zate se bili in ki o tebi smo vsako jesen govorili, vsako jesen, ko je svet bil prav tak ko grobišče, takrat smo si mislili: kmalu nas sreča in pómlad obišče! To leto bo naše in naša bo letos pomlad, prišla bo tako, kot prišla je enkrat, a vendar drugače. O ‒ s cvetjem, a s puško na rami, letos bo v boju prišla in s kosámi, s katerimi bomo plevel pokosili, z rokami prišla bo, ki z njimi iz kamenja bomo gradili, iz kamenja tega sveta, ki letos ga bomo zrušili.