Po tisoč letih Let tisoč in ne samo tisoč, dva tisoč, še in še smo hlepeli, hlastali po tebi, ti leto poslednjih računov in prvih sadov. Ti, ki so v srcih te sužnji nosili, ti, ki tlačani so zate se bili in ki o tebi smo vsako jesen govorili, vsako jesen, ko je svet bil prav tak ko grobišče, takrat smo si mislili: kmalu nas sreča in pómlad obišče! To leto bo naše in naša bo letos pomlad, prišla bo tako, kot prišla je enkrat, a vendar drugače.