, ni malo naših, nas je brez števila, in vendar si le ti rešila, da ni v potoke malodušja se vsa mi kri prelila. Zato te čutim v sebi bolj živó, kot bi te mogel še čutiti kdaj, zato ti pojem pesem o ljubezni zdaj, ko moral bi na glas rjoveti in penast ko žival besneti ... P. S.