Ní daleč nama več do groba, Navzdól že pot do njega gre; Tam bolečín potihne zloba, Tam si počilo boš sercé.
Tam bova spala drugo spanje, Dramilo naju nič ne bo; Zaspé tam tudi pevske sanje, Ki zdaj miru ti ne dadó. Ne kamna drazega, ne križa Na grobu mojem pač ne bo; Nihče se vsmiljen mu ne bliža, Da bi govoril mi s solzó: Pod hladno mirno tu gomilo Počivaj trudno ti sercé; Saj dókler moglo si, nosílo Človeštva vsega si gorjé!