Lepó se, mehkó se vrat ti kroži; Ko dih ti večerni razpenja perut, Podoben si beli, povodnji roži. Ti, če me ne moti moje sercé, Žaluješ samoten po ljubi zgubljeni; Tako, ko ti, sem jaz ločen od njé; Ko tebi, po ljubi se toži meni. Pa, vbogi labud! ti večno si ném, Jaz v pesmi iščem si tolažila; Ko ona začuje to pesem, vém, Solzá se ji bo v očesu vternila! ‒