Po jezeru mirno se voziš, labud! Lepó se, mehkó se vrat ti kroži; Ko dih ti večerni razpenja perut, Podoben si beli, povodnji roži. Ti, če me ne moti moje sercé, Žaluješ samoten po ljubi zgubljeni; Tako, ko ti, sem jaz ločen od njé; Ko tebi, po ljubi se toži meni.