Hvaležen sem ti v resnici za tó, Da k mojemu si se prihodu potrudil; Navzkriž po nesreči ure gredó, Zató si za pét minut me zamudil. Preteklo deset in več je že let, Kar nisem te videl in s tabo govoril; Hrepenél sem vedno, te videti spet, Gorečo željo mi je čas dozoril. Prinesel sem sábo polno sercé, Izsuti sem želel ga tebi v naročje; Pa čudno! iz ust mi beseda ne gré, Saj tebi se zdelo bi preotročje!