Glej! solnce se skrilo je za goré, loge, dolí prepreza molčeče; Kaj, moja spremljavka! ti vtriplje sercé, Kaj trúdna ti noga plaho trepeče? Postoj! nazaj se verni k ljudem, Glej! vas blišči se v poslednjem žari; Nikar ne miluj me, ko dalje grem, Rokó mi podaj, pa bog te obvari! Spremljala si em, dokler je bil dán, Ko sva po cvetečem polji hodila; Ko čaka me gozd zaraščen, teman, Zdaj boš od tujca se poslovila.