Pred svetom sramoté, grdé te vedno in ti za vse jim to še daješ hvalo; s častjo poprej si se imenovalo, zdaj si ne upaš v družbo več sosedno. Kako ti z blagom tvojim gospodari ta zarod, samopriden in nesramen, ki prid le in dobiček mu je! Ti prosiš kruha ‒ on ti daje kamen; kaj ti še dosti dolgo ne slepari?