Zakričim v dan ‒ svetloba me moti! Odtekajo mi noge, v čudnih prostorih izgubljam roke, koža se tanjša, diši mi po minevanju. Ko močno zapiha izpod Krna, sem pripravljen na vse: časi prvih trobentic so mimo, na vrtu že odganja kosmiče drobnih lučk, prepih v srcu je nemogoč.