Ljudsko srce spe na pot, tja v Velesovo potuje, v Log, na Brezje; polno zmot pa ko moje vzdihuje! Ljudstvo moli; še za me dva al tri vsaj očenaše, eno svečko za srce, če mu ktera plapola še.
V Že zopet prihajaš gorkejše k nam, svetiš jasneje, sonce rumeno, in tih spet in topel prirode je hram, od rdečih oblačkov nebo ozarjeno.