Na pragu je stal in pri stopah je stal, smehljal se, mežikal devicam, in tej je lagal in je oni lagal, oh, pravil je bajke noricam. Glej, Bogu sred višav pa bilo ni več prav, da za nos mu svet vodi, »Tja do mlinskih pristav, nuj mi, hlapec šepav,« in odšel je po mlinarja zlodi. No, vesel je pred pragom sedel, še trenil, zbledel ni nič v lice; ni le deklic umel, tudi vragu je vzel vse pisane božje pravice!