Iz vreč celo reč, a ljubezni še več podnevi ko v mraku zjemal je. Na pragu je stal in pri stopah je stal, smehljal se, mežikal devicam, in tej je lagal in je oni lagal, oh, pravil je bajke noricam. Glej, Bogu sred višav pa bilo ni več prav, da za nos mu svet vodi, »Tja do mlinskih pristav, nuj mi, hlapec šepav,« in odšel je po mlinarja zlodi.