Še v tek se spusti, Bogu dušo zroči, okrog njega, vse vrišč, nočni gozd završi, Žužem komaj da križ še stori. »Divja plav! ... « a že dalje prek smleških dobrav, prek cerkev, vasi, zapuščenih močav še vso noč se drvi ves naplav ... Ves iz uma še Žužem od groze strašne, pogubljene pa duše še vedno ječe tam v daljavi do belega dne.