Prekriža se in leže nocoj, izmolil še za rajnkih pokoj, gospod prosi za blagor svoj. Tja pod Kovsko po cesti pa Žužem prišel, mošnjo težko, no, glave ni lažje imel, ‒ vrag sam mu nocoj jo je zmel!
Še hodi naprej z negotovo nogo, čuj šum, kot bi peljal kdo s parom seno, a že vse ‒ kot bi nič ne bilo!