Laboda dva, laboda dva po jezeru sta plavala, s perutmi sta vztrepavala, in voda je šumela, kot z bori temnega gozda skrivaj pošepetavala bi sapica vesela. A dva in dva, še druga dva tam stala sta in sanjala in vse sta si naznanjala in vse sta hrepenela; in kot dva parčka sta dva stasa se priklanjala, kri k srcu je hitela.
Romanca Semeniščnik mlad s kitaro poje, Bogu daje hvalo noč in dan, s stene sveta v večnega plamena gleda nanj.