Ne bodeš več dolgo; oči govorijo, da bodo brez tebe nam setve zorele, in gaji in logi ‒ molče zelenijo,, že ni več device vesele. Po dragah glasneje vode že šumijo, vse klije in dije, zaganja počasi, sklasijo se žita in se pozlatijo ‒ kaj motni ste vi, mladi časi? Svoje, samorodne pač volje srce nam Bog dal je, da bije, pa naj grem po gozdu in naj grem čez polje, prostosti te božje več ni je.