Jaz jo čul sem: divna, bajna je, brezglasna ... , a od takrat v srcu mi težko, zapustilo me je verno dekle moje, in nesreča nekšna gre z meno!
Med bregovi skalnimi reka je temnela, brez šumenja, brez glasu k morju je hitela. Sonce svetlo ni nikdar osvetlilo dna ji, molk in božji duh vladar bivala v tem kraji.