To je moj pir, pir hrepenenja, in polna duša prekipi, in prostor ves, ves lik življenja zrcali v njej se in gubi. Ah, božji svet za tiho reko, ko prvi cvet se prebudi, in tihi šum za tiho reko in beli prstki in drobni ... Prostrani nebes, dih pomladni, v njem ptič se ne nažvrgoli, in v soncu ne, ne v senci hladni se ne namisli gorka kri!