Prešla slabost, bremen odpadlo breme, hej, vriskal bi, ko veter vel; tako pozabi, glej, tako dviguje v prostost se zopet ptič vesel!
Zopet, glej, stojim pod tabo Zopet, glej, stojim pod tabo, rodna, tiha streha ti, še tujino nosim s sabo, bodi mi uteha ti! Kakor starka v plan sneženo o Silvestrovem strmiš, le srce ti bolj ledeno: z mojim v prsih spet živiš!