Izmučilo si me, oholo dekle, in več ko prej ni moj obraz ‒ le zbudil ponos v njem se, stari, in sram me je za prošli čas ... Prešla slabost, bremen odpadlo breme, hej, vriskal bi, ko veter vel; tako pozabi, glej, tako dviguje v prostost se zopet ptič vesel!
Zopet, glej, stojim pod tabo Zopet, glej, stojim pod tabo, rodna, tiha streha ti, še tujino nosim s sabo, bodi mi uteha ti!