Od mrzel veter Od mrzel veter že zavel je, poslovil sem se in odšel, predobro v duši mi bilo je mladi, da še ostal bi in sedel. Izmučilo si me, oholo dekle, in več ko prej ni moj obraz ‒ le zbudil ponos v njem se, stari, in sram me je za prošli čas ... Prešla slabost, bremen odpadlo breme, hej, vriskal bi, ko veter vel; tako pozabi, glej, tako dviguje v prostost se zopet ptič vesel!