Kaj vtihnil ti je pevcev zbor in tožno gledaš proti nebu, tajnostno tiho tu stojiš kot tajnostno pri pogrebu. Kaj megla siva smreke ti objemlje s temo svoje halje in mrzli z drevja ti odnaša listje dalje, dalje ... Kaj sonce je ponehalo te greti s svojimi poljubi, da takšen si, kot je srce, ki ga nihče, nihče ne ljubi ‒