Prešle, mrtve so mi oči svetle, ki žarno se svetile ‒ tak daleč so mi kot zvezde, ki v večnost so utonile. Prošle, mrtve besede so mehke, ki so me razvedrile, tak daleč so, kot veter gre, ki se nad morjem mi razbije, tak daljna blesk ves in sijaj, tak daleč smo se mi razšli ‒ zdravstvujte, neprijazni zdaj, nekdaj drugačni vi.
Prostost Ta molk, taka prazenj obdajali dosti nas ‒ treba iti narazen, nam pusto je in dolgčas!