Kot neizgnana, smrti skrivna groza steklene ječe te zapirajo, še sanjaš, kak te tihi gaj obkroža in cveti zadnji ti umirajo. Nazaj jaz pojdem v one tihe kraje, kjer zemlja moč, življenje daje, ki domovina moja prava so; pozabim deklice vas ve visoke, nožice vaše, vrat in bele roke, nad mano zimzeleni plavajo.