A glejte, nimam, nimam rože, da za klobuk si jo pripnem, a glejte, nimam, nimam družbe, da z njo po cesti beli grem. Vsi drugi, mati, tak prešerno z očmi me, mati, pikajo, in rožmarine za klobuke vsi drugi, mati, vtikajo. Ah takrat kri vzkipi mi, mati, na srce žalost leže mi ‒