In potočka pesmi rahle v dalji so pojemale, veternice se nadahle ob njih so objemale. Ah, prihajali so, vršali vetrci lahno, lahno ‒ tiho bori tu so stali, plul mir božji nad zemljo ... V tihem polju Že zadnji gre čez goro in čez vršine, še zadnjič sonce za slovo na Alpe tam posine.