Vnovič skozi temne veje sonce je prodiralo, vedno slabše, počasneje, kakor da bi umiralo ‒ In potočka pesmi rahle v dalji so pojemale, veternice se nadahle ob njih so objemale. Ah, prihajali so, vršali vetrci lahno, lahno ‒ tiho bori tu so stali, plul mir božji nad zemljo ...