In ko sem zadnjikrat sedel na tisti njeni postelji, ki v resnici sploh ni bila njena, se je oklenila moje dlani, kot sem se nekoč oklepal njene jaz. In jo je stisnila ‒ tako močno, tako zelo, tako nežno, tako zadnjikrat ‒ »To je slovo,« mi je dejala nepremičnih ust.