ZDAJ Zdaj ni več ha, ha, ha in ho, ho, ho, prijatelj stari, ki to nisi več ‒ si kdaj sploh zares bil? Zdaj je vse le ah, ah, ah in oh, oh, oh; ja, to so prinesla leta ‒ kdo bi si mislil, v kaj se razcveti cvet mladostnega obeta. Zdaj sediš v svoji zapuščeni kamri, pestuješ pepel svojih požganih razvalin, renčiš in psuješ v privide razmajanih pečin; grizoč rešetke svoje črne kletke čakaš, da še poslednjič odreveniš, zajameš sapo kričečih stisk, in premineš.