In sedàj, v trenotkih zadnjih spet me gleda porogljívo iz očí ugaslih tvojih, iz bolestnega obraza; gleda me življenje tvoje brez veselja, brez pomladi, z vso ljubeznijo brezupno, z vsem trpljenjem neizmernim ...“ Skozi polodprto okno diha nočni zrak opojni; kakor iz daljave daljne čuje se šepet valóv ... -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- ” ...! ... To so ženske: blebetanje, vzdihovanje!