Kadar so v očéh gorele solze ob spomínu nate, kadar je bledèl obraz moj od bolesti, od kesanja -- stopil je moj mož pred mene, gladil me z rokó po licih: 𠆪h, moj Bog, kakó si krasna, ženka moja, kadar plakaš!‘
Jaz pa sem sklenila róki: �j mi dete, če me ljubiš, da ne ginem od obupa ...‘ In klečala sem pred njim ... Bog odpusti mu brezsrčnost, jaz mu nisem odpustila, -- ah, kakó si, dete moje, zaslužilo ti sovraštvo?