In odvedel me je s sabo v tihi dvorec, na posestvo; od takràt je bilo meni, kakor da živím v okovih.
Kadar so v očéh gorele solze ob spomínu nate, kadar je bledèl obraz moj od bolesti, od kesanja -- stopil je moj mož pred mene, gladil me z rokó po licih: 𠆪h, moj Bog, kakó si krasna, ženka moja, kadar plakaš!‘