V žalostnem, mrtvaškem svitu zablestí zidovje belo, a na stenah, kot duhovi dvígajo se temne sence.
Gori v hramu razsvetljenem, tam počíva bolna mati. Líca trhla in upala, kot bi smrt dahníla nanje; stisnjena so vela ustna; iz očí globokih, temnih, zdí se, da odseva jasno vse življenje v svoji bedi ...