Visoko tam nad zvezdami ob oknu bog sloní in Azraelu, angelu, otožno govorí:
”Oj smrtni Azrael, poglédi na zemljó; pod nama starca tam, kakó strmí v nebó -- Kakó vzdihuje, moli spet: ‚Le eno si želím, popréd ko pred obrazom ti na smrtni dan stojím.
Prelepe tiste dní, gospod, dočakati mi daj, ko pošlješ nam na zemljo dol svoj mirni, jasni ràj; ah, daj mi gledati, gospod, prelepe tiste dní, kot sta nam jih oznanjala in Bellamy ...‘ Nagíblje se, oj starec moj, na véčer že tvoj čas, a večno ne živí nihčè kot Ahasver in jaz.