Le k njemu sili moj korak, le njega vidi pógled vsak; njegovo lice je bledó, ah, belo kot mrtvaški prt; temnó njegovo je okó, iz njega gleda črna smrt; in kadar stopi pred oltar, obkroža ga svetniški žar ... Kakó ga ljubim presrčnó, kakó jaz zanj živim samó ... O ti,, ti me čuj, ljubezni grešne me varuj!“